Z izborom pravega termina so vedno težave. En avtor uporablja tega, drug drugega … Oba sta seveda trdno prepričana, da imata prav in se jima zdi raba katerega koli drugega izraza absurdna. Tudi v primeru prikritega oglaševanja oz. hibridnih sporočil.
Borut Zajc in Franci Zavrl sicer zagovarjata termin prikrito oglaševanje, vendar nikjer posebej ne pišeta o tem, kateri je najbolj primeren. O tem ima veliko več povedati Zlatko Jančič, ki meni, da hibridna sporočila zmotno uvrščamo v okvir prikritega oglaševanja. Beri naprej
Account (angl. račun, poročilo) – Projekt, ki ga oglaševalska agencija prevzame od naročnika za izvedbo oglaševalske akcije
Vloga medijev je iz dneva v dan večja: širijo se oblike posredovanja informacij, posameznik posveča vse več časa seznanjanju z informacijami, ki iz lokalne dobivajo vse bolj globalno obliko in vse večje postaja protislovje med svobodo izražanja in drugimi temeljnimi človekovimi pravicami. Zdi se, kot da ob vsem tem ostaja nerešeno vprašanje, kako določati mejo med dopustnim in nedopustnim, med ‘sme se’ in ‘prepovedano je’. Določanje te meje v dobi hitrega tehnološkega razvoja že dolgo ni več samo v pristojnosti nacionalnih oblasti. Svobodo obveščanja, omejitve le-te in spremljajoče dolžnosti ter odgovornosti opredeljujejo številni dokumenti, sprejeti na mednarodni in regionalni ravni, ki bolj ali manj zavezujejo države k enotnemu urejanju področja medijev. 
Kam sodi prikrito oglaševanje? Je del odnosov z javnostmi, oglaševanja ali novinarstva? Vse tri stroke se ga otepajo. Ker ga nobena nima za svojega, sta tudi zakonodaja in samoregulacija, ki naj bi urejali ta problem, na tem področju pomanjkljivi. 
Politika kot vodilna vest v televizijskih poročilih ali hvaležna pogovorna tema v prijateljskem krogu je postala nepogrešljiv pojem v naši vsakdanji komunikaciji. Po univerzalni definiciji “upravljanje pomembnih družbenih zadev v skupnem interesu” pa tudi dejansko sega v vse pore delovanja posameznika, pri katerem v demokratičnih družbah tudi bolj ali manj aktivno sodelujemo.
Oglaševanje zaradi svoje vseprisotnosti in sokreacije naše družbene realnosti nosi tudi družbeno odgovornost. Naročniki in ustvarjalci oglasov ter mediji, ki jih objavljajo se je morajo zavedati in v skladu s tem tudi delovati. Mnogi avtorji so se spopadli na tem področju, ko so skušali dognati ali je oglaševanje sploh potrebno in ali morda ne zavaja potrošnikov in v njih ustvarja lažne potrebe. Ko človek gleda te stvari z distance se mu zazdi, da se pravzaprav prerekajo o tem, kaj je bilo prej – kura ali jajce. Oziroma, če prevedem – izdelek ali potreba.
Ena od univerzalnih resnic tega sveta, ki jo je pognal v orbito slave Albert Einstein, je, da je vse relativno. Vse je stvar perspektive. Tako kot na vse druge stvari, je tudi na oglaševanje moč gledati pozitivno ali pa negativno. Ali pa nekako vmes, konec koncev.