Politika kot vodilna vest v televizijskih poročilih ali hvaležna pogovorna tema v prijateljskem krogu je postala nepogrešljiv pojem v naši vsakdanji komunikaciji. Po univerzalni definiciji “upravljanje pomembnih družbenih zadev v skupnem interesu” pa tudi dejansko sega v vse pore delovanja posameznika, pri katerem v demokratičnih družbah tudi bolj ali manj aktivno sodelujemo.

Zato je politično komuniciranje kot tisto “komunikativno delovanje, s katerim se sporazumevamo o politično in drugih relevantnih vprašanjih v družbi”, integralni del in stalnica našega socialnega življenja v različnih relacijah. Naj gre za takoimenovano politiziranje oz. površno klepetanje in prepiranje o popularnih temah ali za vsebinsko politično diskusijo, ki poteka na demokratično reguliran način v za to določenih forumih. Politično je prisotno v medosebni in skupinski komunikaciji, v svojem pravem bistvu pa najbolj na ravni strank, interesnih združenj, gospodarskih organizacij, vlade, parlamenta, ko le-te prevzemajo funkcijo predstavljanja določenih interesov posameznikov in njihovega upravljanja v družbi.

Nosilci politične oblasti so prav zaradi delegiranja vloge predstavnika družbenih interesov in upravljalca družbenih zadev še posebej pozorni na širšo komunikacijsko izmenjavo, ko v javnosti sproti preverjajo svoje predloge, odločitve, ukrepe, politike in na sploh podporo.Pri tem uporabljajo klasična orodja in pristope v odnosih z javnostmi, ki pa morajo biti v svoji demokratično legitimizacijski funkciji transparentna.

V demokracijah poteka najbolj direktno politično komuniciranje prek volitev, ko volilke in volilci z oddajo svojega glasu sporočimo, za katerega kandidata, stranko, politiko ali rešitev problema smo se odločili. Zato so tudi druge komunikacijske dejavnosti političnih akterjev osredotočajo na ta vsakokratni demokratični mejnik ter nastopajo bolj intenzivno in organizirano zlasti v svojih prepričevalnih naporih, da bi izbrali prav njih in njihov politični meni. Pri tem poskušajo biti kandidati v tekmovanju čim bolj komunikativno originalni in na primer z različnimi sredstvi svoje ciljne javnosti naslavljati čim bolj direktno in osebno(stno).

Politično komuniciranje je v večini primerov za posameznika le posredno, prek medijev, ki mu prenašajo probleme, opredeljene kot politične, ga navidezno povezujejo s sogovorniki v političnem prostoru in mu tudi že predstavljajo rešitve, sporazumne ali alternativne. Nove komunikacijske možnosti, ki jih je odprl razvoj medijev in sodobnih tehnologij, sicer prispevajo k občutku, da se lahko vključujemo v politično debato ne glede na prostorske, časovne ali statusne omejitve in da je ta po svoji naravi interaktivna. Še vedno pa ostajajo mediji in politično novinarstvo ključni v svoji mediatorski vlogi, za kar bi morali biti kompetentni in odgovorni.

Področje političnega komuniciranja torej zajema celoten proces in splet komunikacijskih dejavnosti, ki nenehno potekajo v družbi, med posamezniki, nosilci politične oblasti in mediji. Tudi v slovenskem prostoru je precej dobro raziskano predvsem v aktualnem momentu, ki jih ponuja vsakokratni volilni dogodek, tako letošnje parlamentarne volitve v Sloveniji, tj. prek študij primerov predvolilnih kampanj, političnega prepričevanja in političnega marketinga. Veliko manj pa se posvečamo političnemu komuniciranju kot komunikativni dejavnosti, ki je integrirana v vsakodnevno medijsko in politično dejavnost. Prav tako je malo storjenega pri postavljanju profesionalno-strokovnih standardov, ki bi jih lahko aplicirali v prakso političnih odnosov z javnostmi. Pri nas je še vedno relativno neodkrito tudi področje mednarodnega političnega komuniciranja, tj. komuniciranje držav v mednarodnih odnosih in mednarodnih organizacij. Morda lahko prav razvoj nove discipline politične komunikologije, kot v svoji zadnji knjigi predlaga dr. France Vreg (2000), prispeva k nadgraditvi dosedanjih interdisciplinarnih dognanj na področju političnega komuniciranja in odpiranju novih perspektiv v tej smeri.